Zgodovina

IZ STAREJŠE ZGODOVINE

Območje med Savo, Šmarno goro in Rašico je bilo naseljeno že v pradavnini, saj je bila na Rašici ob potoku najdena neolitska kremenova puščica, na vrhu Rašice pa tudi ostanki časovno neopredeljenih utrdb. Po nekaterih domnevah, naj bi bila severno pred vasjo Šmartno prazgodovinska naselbina, saj so bili severno za župniščem 2006 odkriti odlomki prazgodovinske lončenine in oglja.

CSSG-rimski-nagrobnik

V Spodnjih Gameljnah se je ohranil rimski nagrobnik ugledne in bogate oglejske družine Cezernij, ki se je že v prvi polovici 1. stoletja po Kristusu naselila na območju Emone in se je ukvarjala z železarstvom.

V rimskih časih je bila prek današnjih vasi Spodnje Gameljne in Rašica speljana cesta, ki je peljala iz Emone do postaje Savus fluvius (Savlje), od tam čez Savo v Spodnje Gameljne in preko Rašice naprej proti vzhodu v Celejo in Petovijo. V Tacnu je bil izkopan bronast novec Marka Avrelija; v Šmartnu in Zgornjih Gameljnah so odkrili rimskodobne grobove z žarami s kalciniranimi ostanki kosti, skledice, oljenko in zakrivljen nož; na Gameljščici pa so bile fužine in kovačnice, saj so pri izkopavanjih večkrat zadeli na staro žlindro. V Spodnjih Gameljnah so bili rimski vojaški kovači, ki so delali orožje in orodje legionarjem v Emoni. Domneve o rimskih kovačih v Spodnjih Gameljnah potrjuje tu najden rimski nagrobnik s katerega razberemo, da so imeli Cezerniji iz Emone v Spodnjih Gameljnah večjo posest, kjer so bili člani njihove družine tudi pokopani.

V poznem srednjem veku so na tem območju v listinskih virih prvič pisno izpričane tudi današnje vasi. Tako je oglejski patriarh Udalrik okrog leta 1118 izdal listino s katero je podelil cerkvici smledniških vitezov v vasi Šmartno (villa sancti Martini) krstne in pogrebne pravice in s tem združene dohodke. Koroški vojvoda Ulrik je 1. novembra 1260 podaril sedem kmetij na Rašici (Wrensehtz) in tri v Gameljnah (Gemlein) kartuziji v Bistri, ki jo takrat ustanovil. Freisinški škof Emiho je 21. junija 1283 v Tacnu (Taezzen) pečatil listino s katero je izročil tirolsko-goriškemu grofu Majnhardu v posest grad in zemljišče na Južnem Tirolskem.

CSSG-listina

Freisinški škof Emiho izroča grofu Majnhardu Tirolsko-Goriškemu v fevd polovico gradu Eyrs na Južnem Tirolskem. To se je zgodilo ob brodu čez Savo pri Tacnu 1283 let po Kristusovem rojstvu, na ponedeljek pred praznikom Janeza Krstnika.

Območje ČS Šmarna gora obsega področje današnje župnije Šmartno pod Šmarno goro, katere najzgodnejše omembe segajo v začetek 12. stoletja. Osamosvojitev šmarske župnije potrjuje tudi popis papeških kolekt za oglejski patriarhat iz leta 1296, ki poleg Vodic omenja tudi Šmartno pod Šmarno goro. Ko je 1393 oglejski patriarh predal celjskim grofom patronat nad Vodicami in smledniškim vikariatom, se je tudi Šmartno vrnilo v večjo odvisnost od Vodic. Z ustanovitvijo ljubljanske škofije 1461, je postalo Šmartno škofova menzalna posest. Župnija, ki je tedaj “de iure” obsega le vas Šmartno, se prične zaokroževati v času jožefinskih reform; 1777 se pridružijo iz Vodic izločene troje Gameljne in 1785 iz Smlednika izločen Tacen. Današnjo podobo pa dobi šele 1936, ko se pridruži še iz Mengša izločena vas Rašica. S tem pa je zaokrožen tudi obseg ČS Šmarna gora.

 

KULTURNO-ZGODOVINSKE ZNAMENITOSTI

Cerkev Roženvenske Matere Božje na Šmarni gori se kot romanska kapela prvič omenja 1314. Ker je imela Šmarna gora že v prazgodovini obrambni in kultni značaj, je najverjetneje Mariji posvečena kapela stala tu že v predromaniki. V prvi polovici 15. stoletja (om. 1432) je bila na mestu kapele pozidana gotska cerkev z dvema koroma in dvema ladjama. Cerkev so konec 15. stoletja močno utrdili z obzidjem in s stolpi (v velikem so kasneje uredili zvonik) ter s tem Šmarno goro spremenili v protiturški tabor. Pod vodstvom zidarskega mojstra Gregorja Mačka st. so 1711 začeli graditi na mestu stare gotske, novo baročno cerkev, ki je bila posvečena 1729. Malo kupolo in kulisni glavni oltar je 1842 poslikal Matej Langus, današnjo podobo pa je cerkvena notranjost dobila 1847, ko je Langus, še v duhu baročnega iluzionizma, poslikal kupolo z motivom Marijinega vnebovzetja.

CSSG-slika

Janez Šubic (1830–1898) »Čudež sv. Martina« iz 1876. Slika je bila že za časa Avstro-ogrske razglašena za kulturni spomenik.

Cerkev sv. Martina v Šmartnu pod Šmarno goro se omenja že v začetku 12. stol. Poznejša gotska cerkev (om. 1296) je bila 1665 temeljito preurejena in barokizirana. Že pred 1747 je bila skupaj z oltarno opremo ponovno prenovljena. V tridesetih letih 19. stol. je bila porušena in po načrtih Simona Foykarje je bila v letih 1838-41v bližini zgrajena nova, v poznoklasicističnem slogu zasnovana stavba. Stenske poslikave so delo Mateja Langusa, Štefana Šubica in Matije Bradaške. Oltarno sliko »Čudež sv. Martina« je 1876 naslikal Janez Šubic in je nedvomno njegovo najboljše in najpomembnejše delo. Križev pot Leopolda Layerja je bil 1776 postavljen v stari cerkvi in 1867 v novih pozlačenih okvirjih prestavljen v sedanjo cerkev.

Cerkev sv. Jurija v Tacnu se omenja 1526. Na tem mestu je nekoč stala gotska cerkev s pokopališčem, na kar kaže vhodni obok pod zvonikom. V prvi polovici 17. stol. je bila povečana in barokizirana, o čemer pričata letnica 1640 na zvoniku cerkve in omemba neposvečenega prezbiterija 1653. V sredini ladje je v tleh grobnica njenih dobrotnikov, rocenskih graščakov. Baročna stavba je bila v sedanji obliki dograjena v drugi polovici 18. stol. Glavni oltar je iz Götzlove delavnice, sliki na stranskih oltarjih pa pripisujemo Valentinu Metzingerju (»Marijina zaroka«) in Leopoldu Layerju (»Sv. Jernej«).

Cerkev sv. Andreja v Srednjih Gameljnah se prvič, skupaj s pokopališčem, omenja 1520. Sredi 17. stol. je bila preurejena in 1673 tudi posvečena. V drugi polovici 18. stol. je bila cerkev povečana za prezbiterij in zakristijo ter dozidana v današnjo obliko. Baročni nastavek glavnega oltarja je poslikal Štefan Šubic. Stenski poslikavi stranskih oltarjev sta delo Franza Kurza pl. Goldensteina (»Sv. Job«) in Matije Bradaške (»Marija z Detetom«) iz 1887. Križev pot iz 1773 je delo Franca Antona Nierenbergerja iz Višnje Gore.

Cerkev sv. Lenarta v Spodnjih Gameljnah se omenja 1526. Sredi 17. stol. je bila preurejena in 1673 tudi posvečena. Cerkev je bila pozneje (om. 1739) še večkrat popravljena in prezidana. Sedanja cerkev je bila, razen zvonika, na novo pozidana v letih 1875-77. Lesen nastavek glavnega oltarja je bil v baročni tradiciji izdelan 1877 v delavnici Avgusta Götzla v Ljubljani. Ob slavoločni steni sta sliki Miroslava Tomca, desno »Srce Marijino« in levo »Srce Jezusovo«. Križev pot, ki je tu od 1878, je sredi 19. stol. naslikal Štefan Šubic in je bil najprej v Stiškem samostanu in pozneje na Kopanju.

Cerkev sv. Križa na Rašici se prvič omenja že 1526 in kasneje 1581 v popisu oglejskih cerkva na Kranjskem. Od tedaj je ostala le oblika tlorisa: pravokotna ladja, s triosminsko zaključenim prezbiterijem. Na starih temeljih je bila prezidana konec 17. stol., o čemer priča letnica 1684 na glavnem portalu. Med drugo vojno so jo Nemci 20. septembra 1941 skupaj z vasjo požgali. Obnovitvena dela so potekala v letih 1968-89. V cerkvi je Praški Jezušček iz 1899, dar baronice Marije Hipolite Lichtenberg-Janežič z gradu Jablje. Znamenit je tudi zvon Jakoba Samasse iz 1778, ki sodi med najlepše ohranjene rokokojske zvonove v Sloveniji.

CSSG-grad-rocen

Tekom stoletij so si grad Rocen med drugimi lastili tudi Lambergerji v 16. stoletju, Raspi v 17. stoletju, Schweigerji v 18. stoletju in Lazariniji v 19. stoletju.

Grad Rocen v Tacnu stoji obdan z lepim parkom na skrajnem zahodnem delu Tacna. Na zunanjščini zgledno prenovljenega dvonadstropnega gradiča pravokotnega tlorisa je še mogoče prepoznati sestavine baročne arhitekture, žal pa je notranjščina močno predelana. Grad, prvič se omenja 1553, so si v preteklosti lastili Lambergi, Raspi, Schweigerji in Lazariniji. Ti so ga 1867 prodali stotniku Janezu Juriju Winklerju, ta ga je podaril hčeri Tereziji, ki ga je 1922 prodala ljubljanskima veletrgovcema Hanušu Kraftu in Ivanu Jelačinu. Vendar sta ga že 1930 prodala Slovenski frančiškanski provinci sv. Križa, ki je tu ustanovila tiskarno in redovno hišo »Antonianum«. Po drugi svetovni vojni je bilo posestvo nacionalizirano, sedaj pa je tu Policijska akademija.

CSSG-vila-v-zgornjih-gameljnah

Vila na razglednici Zgornjih Gameljn iz okr. 1910. Takrat je bil njen lastnik trgovec Franc Petrič. (orig. Zmago Tančič)

Vila v Zgornjih Gameljnah, ki jo je ob koncu 19. stoletja v slogu, ki spominja na rusko dačo zgradil znani ljubljanski trgovec in pivovarniški zastopnik Franc Petrič (1886-1915). Med prvo svetovno vojno so Petriča obtožili vohunjenja in ga obsodili na smrt. Po prvi vojni sta Petričevo vilo kupila Konrad Koribus Daškovič, rojen 1878 v Litvi in njegova žena Nadina Isajeva, verjetno Rusinja, rojena 1884. Zakonca, ki sta bila brez otrok, sta 1922 vilo prodala ljubljanskemu trgovcu Viktorju Vokaču in odšla v Švico ter menda tudi tam zgradila podobno vilo, kot je ta v Zgornjih Gameljnah. Vokač, ki je bil lastnik družinskega trgovskega podjetja Hermes, ki je prodajalo predvsem češko manufakturno blago, je 1926 vilo prodal pisatelju, dramatiku, prevajalcu in publicistu Franu Josipu Knafliču (1880-1949). Leta 1938 je vilo od Knafliča kupil upokojeni rudniški uradnik Anton Sadar (1875-1967). Ta se je 1957 z družino preselil v Smoletovo vilo v Tacnu, nekdanjo Petričevo vilo pa je kupil elektroinženir Rado Jakob Bergant (1929-1990) in je potem ostala v lasti družine Bergant do 2005.

 

ŠOLSTVO

Prvo stavbo ljudske šole v Šmartnu pod Šmarno goro (današnja pošta) so začeli graditi 1865 in je bila javnosti izročena 23. februarja 1866. Imela je eno učilnico in učiteljevo stanovanje. V začetku maja 1866, točneje 5. maja, kar je zdaj tudi »Dan četrtne skupnosti«, je nastopil učiteljsko službo Lovrenc Arko iz Sodražice; 6. maja je domači župnik Anton Namre blagoslovil novo šolsko poslopje in naslednji dan se je tu začel pouk. 1869 je Arko odšel za učitelja v Zagorje ob Savi in do 1887 je tu učil Leopold Suhadolnik. Sledil mu je Fran Črnagoj, velik strokovnjak za sadjarstvo, vrtnarstvo in čebelarstvo, ki je skrbel za napredek šolskih vrtov.

CSSG-dvo-razredna-sola-smartno-pod-smarno-goro

Dvorazredna ljudska šola v Šmartnu pod Šmarno goro okr. 1905.

Potres 1895 je tako močno poškodoval šolsko poslopje, da v njem ni bilo več mogoče poučevat. Učitelj Črnagoj je zato odšel v Izlake in pouk v šoli je bil za dve leti prekinjen. V tem času je otroke v Klinčevi »šupi« zasilno poučeval župnik Mihael Trček. S šolskim letom 1897/98 je nastopil učiteljsko službo Frančišek Rojina iz Zg. Šiške in 1898 je bila na mestu, kjer stoji še danes zgrajena nova dvorazrednica. Do konca prve svetovne vojne so bili tu šolski upravitelji Fran Lavtižar (1899-1911), Marija Fajdiga (1911-1912), Maks Bajc (1912), Andrej Vilfan (1912-1917) in Stana Pirc (1917-1918). Prva šolska upraviteljica v času Kraljevine Jugoslavije je bila Marta Reich (1918-1920), ki ji je sledil Josip Gole (1920-1922). Prvega aprila 1921 se je šola se razširila v štirirazrednico in s šolskim letom 1921/22 so začeli tudi s poučevanjem srbohrvaščine.

1922 je dolgoletno službo šolskega upravitelja nastopil Josip Macarol. To službo je opravljal do konca 1946, z medvojno prekinitvijo, ko sta nemško šolo vodila Josef Biender in Franz Herbst. V času Macarola je šola dobila elektriko (1926), postala najprej petrazredna (1933/34) in od šolskega leta 1937/38 šestrazredna višja narodna šola. Leta 1938 je bila šolska stavba tudi povečana.

CSSG-sest-razredna-sola-smartno-pod-smarno-goro

Šestrazredna višja narodna šola v Šmartnu pod Šmarno goro okr. 1938.

Po koncu druge svetovne vojne se je s šolskim letom 1945/46 začel štirirazredni pouk, ki so mu naslednje šolsko leto pridružili dvorazredno višjo osnovno šolo ter jo s šolskim letom 1947/48 spremenili v sedemletno osnovno šolo. S šolskim letom 1950/51 deluje tu štirirazredna osnovna šola in štirirazredna nižja gimnazija, od šolskega leta 1958/59 kot osemletna in od 2003/4 kot devetletna osnovna šola. V tem času se je šolsko poslopje večkrat tudi povečalo.

 

Za potrebe ČS Šmarna gora pripravil Jurij Šilc (10. oktober 2013)