KAZALO

UPRAVNA ZGODOVINA

• Cerkvena
• Civilna

PRAZGODOVINA IN STARI VEK

• Neolitik
• Bronasta doba
• Starejša železna doba
• Rimska doba

SREDNJI VEK

• Najzgodnejše pisne omembe krajev
• Srednjeveški dvor Rocen
• Turški tabor na Šmarni gori

ZGODNJI NOVI VEK

• Sakralni objekti
• Zemljiška gospostva sredi 18. stoletja

POLPRETEKLOST

• Šolstvo
• Obrt
• Industrija
• Prostovoljno gasilstvo
• Prosvetno-kulturna dejavnost
• Društva

UPRAVNA ZGODOVINA

Cerkvena

V cerkvenem oziru je bilo od druge polovice 10. stoletja območje četrtne skupnosti del obsežne pražupnije Mengeš; že do konca 13. stoletja je bila vas Šmartno samostojna župnija, troje Gameljne in Tacen so bili v vodiški, Rašica pa v mengeški župniji. V prvi polovici 14. stoletja je prešel Tacen pod vikariat Smlednik, troje Gameljne pa v drugi polovici 15. stoletja (pravno-formalno šele 1777) pod župnijo Šmartno. Ob ustanovite ljubljanske škofije 1461 sta bili vanjo vključeni tudi župnija Šmartno in vikariat Smlednik, mengeška župnija z Rašico pa je ostala v oglejskem patriarhatu in prešla 1752 pod goriško škofijo. Ob jožefinskih reformah 1787 je bil župniji Šmartno pridružen Tacen, leta 1935 pa še vas Rašica.

 

Civilna

Nič manj zapletena pa ni bila civilna uprava. Ko so bili 1780 na Kranjskem ustanovljeni prvi naborni okraji, je bila skoraj vsa današnja četrtna skupnost pod gospostvom Brdo pri Kranju, z izjemo Rašice, ki je bila pod gospostvom Velesovo. Že 1785 so bili naborni okraji spremenjeni, Šmartno in troje Gameljne so bile v nabornem gospostvu Goričane, Rašica v gospostvu Križ in Tacen v gospostvu Smlednik. Z uvedbo jožefinski katastra, ki je bil v uporabi le od novembra 1789 do konca aprila 1790, so na tem območju nastale katastrske občine Šmartno (naselji Šmartno in Tacen), Gameljne (naselja Zg., Sr. in Sp. Gameljne) in Rašica (naselji Rašica in Dobeno). V času Ilirskih provinc so bile 1810 z zložitvijo jožefinskih katastrskih občin uvedene mérije kot prvostopenjska upravna državna oblast. Šmartno in Tacen sta bila v mériji Smlednik (kanton Kranj), Sp., Sr. in Zg. Gameljne so bile v mériji Črnuče (kanton Ljubljana – zunaj obzidja), Rašica pa je je bila v mériji Mengeš (kanton Kamnik); celotno območje pa je sodilo v ljubljanski distrikt. S franciscejskim katastrom, ki je nastajal med 1822 in 1826, sta postali Šmartno pod Šmarno goro in Tacen ločeni katastrski občini, ki sta sodili v davčni okraj Smlednik; katastrska občina Gameljne je bila najprej v davčnem uradu Fužine in pozneje Ljubljana-okolica, Rašica pa najprej v uradu Križ in pozneje Mekinje. Leta 1849 sta bili ustanovljeni krajevni občini Rašica (z vasema Rašica in Dobeno) in Šmartno pod Šmarno goro (z vasmi Verje, Zg. Pirniče, Sp. Pirniče, Zavrh pod Šmarno goro, Tacen, Šmartno pod Šmarno goro, Zg. Gameljne, Sr. Gameljne in Sp. Gameljne). V času Kraljevine Jugoslavije je občina Šmartno (od 1933 do 1936 imenovana Tacen) sodila v srez Ljubljana-okolica, občina Rašica pa v srez Kamnik. Občina Rašica je bila 1933 za krajši čas pridružena občini Trzin. Že 1936 pa so občini Šmartno pridružili vas Rašico ter vasi Skaručna, Vojsko in Povodje iz občine Vodice. Po nemški okupaciji in vzpostavitvi civilne uprave za Gorenjsko je postala občina Šmartno pod Šmarno goro del deželnega okrožja Kranj. Čas po drugi vojni je ukinil dotedanje občine in vpeljal po posameznih vaseh Krajevne narodno-osvobodilne odbore (pozneje Krajevne ljudske odbore). V letu 1952 so nastale nove občine. Šmartno in Tacen sta bila v občini Šentvid, troje Gameljne in Rašica pa v občini Črnuče, a le do 1955, ko sta se občini Črnuče in Dolsko združili v občino Ljubljana-Črnuče, troje Gameljne in Rašica pa so bile izločene in dodeljene v občino Šentvid. Ta je bila konec leta 1960 priključena občini Ljubljana-Šiška in 1995 mestni občini Ljubljana. Z nastankom četrtnih skupnosti v Mestni občini Ljubljana leta 2001 so naselja Rašica, Sp., Sr. in Zg. Gameljne ter območje nekdanjih naselji Tacen in Šmartno pod Šmarno goro, torej celotna župnija, vključena v Četrtno skupnost Šmarna gora.

 

PRAZGODOVINA IN STARI VEK

Neolitik

Ozemlje med Savo, Šmarno goro in Rašico je bilo poseljeno že v pradavnini. Masiv Rašice je bil naseljen že v neolitiku, saj je bila ob potoku pri naselju Rašica najdena kremenova puščica.

 

Bronasta doba

Pred vasjo Šmartno je bila 2006 odkrita prazgodovinska naselbina na območju nedograjene stavbe Šmartno 8. Najdišče leži v večjem delu na srednjepleistocenskem erodiranem savskem zasipu na katerega je Sava odložila mlajšepleistocenski nanos. Stik obeh zasipov je ustvaril izrazito morfološko zajedo oziroma depresijo v kateri je sprva zastajala voda, nato je bila zapolnjena s koluvialnimi sedimenti, ki so vsebovali prazgodovinsko lončenino. V času prve poselitvene faze je čez najdišče potekala zgoraj omenjena depresija v smeri severovzhod-jugozahod, pobočje severno od nje pa se je dokaj strmo dvigalo proti severozahodu. Na tem pobočju so bili odkriti ostanki jam za stojke okroglih in ovalnih oblik v tlorisu. Lesena bruna, danes neohranjena, so bila dodatno utrjena s peščenjakovimi oblicami in lomljenci. V ta čas sodi tudi jama, v tlorisu pravokotne oblike, ki se je nahajala južno od naravne depresije. Jama je bila sprva zasuta z ogljem in nato s keramiko. Na sam vrh polnila je bilo odvrženo tudi nekaj peščenjakovih lomljencev in apnenčastih oblic. Najdbe stojk na severnem pobočju in opaznejšega števila odlomkov prazgodovinske lončenine v poznejših koluvialnih plasteh kažejo na to, da gre za južni rob bronastodobne naselbine, katere jedro se najverjetneje nahaja severno od izkopnega polja.

 

Starejša železna doba

V letu 2007 so bile tik pod vrhom Šmarne gore izvedene arheološke raziskave, ki so potrdile, da se arheološke plasti z najdbami raztezajo od začetka cestne brežine do zvončka v skupni dolžini približno 40 m. Dokumentirani sta bili dve prazgodovinski fazi. V prvi fazi je bil skalnat teren nasut in izravnan s plastmi ilovice. Nad tem so dokumentirali prvi nivo hodne površine. V drugi fazi je bil na hodni površini zgrajen zid iz velikih apnenčastih kamnov. Na tem nivoju sta bili deloma odkriti dve kamniti strukturi. Z raziskavami so se ju le dotaknili, saj se nadaljujeta v brežino zunaj izkopnega polja. Odkriti so bili številni odlomki prazgodovinske lončenine, hišnega lepa, kosti in tudi nedoločljiva odlomka bronaste pločevine in odlomek bronaste zapestnice, okrašene s pasovi pokončnih vrezov in vrezov v motivu smrekove vejice. Odkrite so bile tudi glinene piramidalne uteži, vijački, odlomki svitkov in cedila, brusilna kamna ter žrmlje. Domneva se, da je bila prazgodovinska naselbina na Šmarni gori sestavljena iz več naselbinskih teras, ki so bile postavljene po zatišnem zahodnem pobočju Šmarne gore. Naselbina priteguje pozornost z izstopajočo relativno višino in poudarjeno razglednim značajem.

Da so bili na vrhu Rašice najdeni ostanki časovno neopredeljenih utrdb je znano že skoraj poldrugo stoletje. Morda se te navedbe nanašajo na hrib Gobnik (536 m), z gozdom poraščeno vzpetino, severozahodno nad vasjo Rašica. Leta 1981 je bila tam med sondiranji v plasti nad sterilno glino v globini med 10 in 50 cm najdena prostoročno izdelana keramika, ki jo je na podlagi profilacije in okrasja moč datiral v starejšo železno dobo. Na Gobniku sta bila med 2006 in 2007 opravljena geodetski pregled in izmera ostankov utrjene naselbine. V izrinjeni zemlji okoli 15 m nad južnim delom roba naselbine so bili najdeni sekundarno prežgan odlomek izvihanega ustja lonca in kosi hišnega lepa. Prazgodovinsko, najverjetneje starejše železnodobno gradišče na Gobniku se uvršča v verigo naselbin iz tega časa, ki obkrožajo Ljubljansko kotlino. Tudi v Veliki jami, ki se odpira na vzhodni strani ostenja nad vasjo Rašica nasproti Gobnika, so bili najdeni odlomki lončenine pozne bronaste dobe ali halštatskega obdobja brez stratigrafskega konteksta. Jamo Zidanica, zahodno od Velike jame, naj bi po ustnem izročilu za časa turških vpadov domačini uporabljali kot skrivališče. V tistih časih so vhod varovala železna vrata. V jami so se pred vpoklicem v avstrijsko vojsko skrivali vaški fantje. V jami so našli tudi ostanke kozoroga.

Rimska doba

V rimskih časih so bile na Gameljščici fužine in kovačnice. V Sp. Gameljnah so bili vojaški kovači, ki so delali orožje in orodje legionarjem v Emoni. To potrjuje nagrobnik družine Cezernij, ki je bil vzidan na južni strani cerkve sv. Lenarta. Zdaj je tu le kopija, saj je original od jeseni 1997 shranjen v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani. Kot vse kaže, so imeli Cezerniji v Gameljnah večjo posest, kjer so bili člani njihove družine tudi pokopani. Nagrobnik je datiran v čas po letu 120. V Sr. Gameljnah je bil sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja odkrit rimskodobni žgan grob obdan s tegulami. Izkopanine so danes izgubljene. V Zg. Gameljnah so 1889 odkrili grob z otroškim in odraslim skeletom: pridevki kažejo, da gre za rimskodobni pokop.

V Šmartnu sta bila jeseni 2006 odkrita rimskodobna keramika in tlakovec, ki opozarja na rimsko naselje, najverjetneje na območju med cerkvijo in župniščem. Tudi na mestu današnje mrliške vežice so bili najdeni rimskodobni grobovi: žare s kalciniranimi ostanki kosti, skledice, oljenka Fortis in zakrivljen nož (falx). Od tam je tudi bronasta fibula, v Grobeljci (med Šmartnom in Tacnom) pa je bil ok. 1850 izkopal bronast novec cesarja Marka Avrelija iz časa 161–180.

SREDNJI VEK

Najzgodnejše pisne omembe krajev

V poznem srednjem veku je v pisnih virih mogoče zaslediti tudi imena naselij na območju današnje četrtne skupnosti. Navedimo le nekaj najzgodnejših.

Prva omemba naselja Šmartno (villa sanctus Martinus) sega v časa med 1093 in 1106. Takrat je oglejski patriarh Ulrik I. podelil tamkajšnji cerkvi, ki je bila v lasti plemenitaša Bertolda in del župnije Vodice, krstne in pogrebne pravice ter s tem združene dohodke. V Šmartnu je bila pozneje ustanovljena plemiška patronatna župnija, ki jo že navaja seznam papeške desetine za oglejski patriarhat iz 1296.

Naselji Rašica in Gameljne se omenjata 1. novembra 1260 v dotacijski listini kartuzijanskega samostana Bistra. Takrat je koroški vojvoda in gospod Kranjske Ulrik III. Spanheimski podaril samostanu sedem kmetij na Rašici (Wrenschiz) in tri v Gameljnah (Gemlein). Gameljne se naslednjič omenjajo 25. marca 1295, ko se je stolnik Friderik s Kraiga poravnal s priorjem kartuzije Bistra, mu izročil neko zemljo ob rečnem obrežju, tamkajšnje pašnike in gozdove ter prejel od kartuzije dve kmetiji v Gameljnah. Rašica pa se naslednjič omenja 29. septembra 1319, ko je Friderik Mengeški prodal priorju kartuzije Bistra dve opusteli kmetiji v Zapogah, v gori onkraj vasi Rašica.

Naselje Tacen pa se prvič omenja 21. junija 1283 kot kraj izstavitve listine spisane na brodu pri Tacnu na Savi (an dem vrvar ze Tæzzen an der Sawe). Takrat je freisinški škof Emiho podelil grofu Majhandu Tirolsko-Goriškemu v pravi fevd polovico nekega gradu na Južnem Tirolskem. Naslednja omemba naselja je iz 25. julija 1299 in je ponovno povezana z brodom, ki ga je takrat Oton Planinski proda ljubljanski meščanki Maruši, Porgerjevi vdovi in njenim dedičem.

Srednjeveški dvor Rocen

Prvotni srednjeveški dvor Rocen (Ruczin) je stal na skrajnem zahodnem delu Tacna, tik pod Grmado na nekoliko vzvišenem prostoru. Danes je to območje del Policijske akademije. Kot nekdanja posest grofov Celjskih se prvič omenja 1457, ko ga je imel v fevdu Konrad Apfalter. Na tem mestu je še ohranjen poznejši, novoveški dvonadstropni gradič pravokotnega tlorisa s še prepoznavnimi sestavinami baročne arhitekture, žal pa je notranjščina močno predelana.

Tekom stoletij je imelo gospostvo Rocen različne lastnike, med drugimi tudi Lamberge v 16. stoletju, Raspe v 17. stoletju, Schweigerje v 18. stoletju in Lazarinije v 19. stoletju. Lazariniji so posestvo 1867 prodali stotniku Janezu Juriju Winklerju, 1875 pa je postalo last Winklerjeve hčere Terezije, ki se je poročila s trgovcem Henrikom Maurerjem iz Ljubljane. Maurerjeva je Rocen 1922 prodala ljubljanskima veletrgovcema Hanušu Kraftu in Ivanu Jelačinu, ki sta ga 1930 prodala Slovenski frančiškanski provinci sv. Križa. Po koncu druge vojne je bilo posestvo nacionalizirano in je prišlo v splošno ljudsko premoženje. Najprej so v njem uredili upravne prostore ljudske milice in 1953 sem iz Gorenjega Logatca preselili nižjo šolo za notranje zadeve. 1958 je bila ustanovljena dvoletna srednja strokovna šola, od 1967 triletna srednja kadetska šola za miličnike, ki postane 1974 štiriletna. Leta 1991 je tu najprej srednja policijska šola, od 1999 pa Policijska akademija.

Turški tabor na Šmarni gori

Okoli cerkve na Šmarni gori, ki se prvič izrecno omenja 1314, a je morala stati tu že vsaj v 13. stoletju, če ne celo prej, je proti koncu 15. stoletja nastala protiturška taborska utrdba kot hkratno zatočišče okoličanov in bivališče stražarjev, saj je bila na sosednji Grmadi osrednja signalna točka za sporočanje nevarnosti proti Gorenjski. Utrdba je sodila med načrtno grajene večje utrjene celote kar potrjuje ukaz cesarja Friderika III., ki je 19. januarja 1478 naročil oskrbniku smledniškega gradu Gašperju Črnomaljskemu, naj ne ovira soseske, ki želi na Šmarni gori (grossen Kollenberg) ponovno zgraditi cerkev in jo utrditi s taborom. Tabor ni bil nikoli zavzet.

 

ZGODNJI NOVI VEK

 Sakralni objekti

Cerkev sv. Križa na Rašici se prvič omenja že 1526 in pozneje 1581 v popisu oglejskih cerkva na Kranjskem. Od tedaj je ostala le oblika tlorisa: pravokotna ladja, s triosminsko zaključenim prezbiterijem. Na starih temeljih je bila prezidana konec 17. stol., o čemer priča letnica 1684 na glavnem portalu. Med drugo vojno so jo Nemci 20. septembra 1941 skupaj z vasjo požgali. Obnovitvena dela so potekala v letih 1968-89. V cerkvi je Praški Jezušček iz 1899, dar baronice Marije Hipolite Lichtenberg-Janežič z gradu Jablje. Znamenit je tudi zvon Jakoba Samasse iz 1778, ki sodi med najlepše ohranjene rokokojske zvonove v Sloveniji.

Cerkev sv. Lenarta v Sp. Gameljnah se omenja 1526. Sredi 17. stol. je bila preurejena in 1673 tudi posvečena. Cerkev je bila pozneje (om. 1739) še večkrat popravljena in prezidana. Sedanja cerkev je bila, razen zvonika, na novo pozidana v letih 1875-77. Lesen nastavek glavnega oltarja je bil v baročni tradiciji izdelan 1877 v delavnici Avgusta Götzla v Ljubljani. Ob slavoločni steni sta sliki Miroslava Tomca, desno »Srce Marijino« in levo »Srce Jezusovo«. Križev pot, ki je tu od 1878, je sredi 19. stol. naslikal Štefan Šubic in je bil najprej v Stiškem samostanu in pozneje na Kopanju.

Cerkev sv. Andreja v Sr. Gameljnah se prvič, skupaj s pokopališčem, omenja 1520. Sredi 17. stol. je bila preurejena in 1673 tudi posvečena. V drugi polovici 18. stol. je bila cerkev povečana za prezbiterij in zakristijo ter dozidana v današnjo obliko. Baročni nastavek glavnega oltarja je poslikal Štefan Šubic. Stenski poslikavi stranskih oltarjev sta delo Franza Kurza pl. Goldensteina (»Sv. Job«) in Matije Bradaške (»Marija z Detetom«) iz 1887. Križev pot iz 1773 je delo Franca Antona Nierenbergerja iz Višnje Gore.

Stara cerkev sv. Martina v Šmartnu pod Šmarno goro se omenja že v začetku 12. stol. Poznejša gotska cerkev (om. 1296) je bila 1665 temeljito preurejena in barokizirana. Že pred 1747 je bila skupaj z oltarno opremo ponovno prenovljena. V tridesetih letih 19. stol. je bila porušena in po načrtih Simona Foykarje je bila v letih 1838-41v bližini zgrajena nova, v poznoklasicističnem slogu zasnovana stavba. Stenske poslikave so delo Mateja Langusa, Štefana Šubica in Matije Bradaške. Oltarno sliko »Čudež sv. Martina« je 1876 naslikal Janez Šubic in je nedvomno njegovo najboljše in najpomembnejše delo. Križev pot Leopolda Layerja je bil 1776 postavljen še v stari cerkvi in pozneje prestavljen v sedanjo cerkev.

Cerkev sv. Jurija v Tacnu se omenja 1526. Na tem mestu je nekoč stala gotska cerkev s pokopališčem, na kar kaže vhodni obok pod zvonikom. V prvi polovici 17. stol. je bila povečana in barokizirana, o čemer pričata letnica 1640 na zvoniku cerkve in omemba neposvečenega prezbiterija 1653. V sredini ladje je v tleh grobnica njenih dobrotnikov, rocenskih graščakov. Baročna stavba je bila v sedanji obliki dograjena v drugi polovici 18. stol. Glavni oltar je iz Götzlove delavnice, sliki na stranskih oltarjih pa pripisujemo Valentinu Metzingerju (»Marijina zaroka«) in Leopoldu Layerju (»Sv. Jernej«).

Cerkev Roženvenske Matere Božje na Šmarni gori se kot romanska kapela prvič omenja 1314. Ker je imela Šmarna gora že v prazgodovini obrambni in kultni značaj, je najverjetneje Mariji posvečena kapela stala tu že v predromaniki. V prvi polovici 15. stoletja je bila na mestu kapele pozidana gotska cerkev z dvema koroma in dvema ladjama. Cerkev so konec 15. stoletja močno utrdili z obzidjem in s stolpi (v velikem so pozneje uredili zvonik) ter s tem Šmarno goro spremenili v protiturški tabor. Pod vodstvom zidarskega mojstra Gregorja Mačka st. so 1711 začeli graditi na mestu stare gotske, novo baročno cerkev, ki je bila posvečena 1729. Malo kupolo in kulisni glavni oltar je 1842 poslikal Matej Langus, današnjo podobo pa je cerkvena notranjost dobila 1847, ko je Langus, še v duhu baročnega iluzionizma, poslikal kupolo z motivom Marijinega vnebovzetja.

Zemljiška gospostva sredi 18. stoletja

Kako različni in številni so bili nekdanji zemljiški gospodje po krajih ČS Šmarna gora je lepo razvidno iz prvega ljudskega štetja leta 1754. Vidimo, da sta imeli gospostvi Rocen in Smlednik posest v Tacnu in v vseh trojih Gameljnah, gospostvo Goričane v Šmartnu, gospostvo Brdo pri Kranju v Tacnu in gospostvo Jablje v Sp. Gameljnah. Pomembno posest na tem območju so imeli samostani in ljubljanska škofija. Kartuzijani iz Bistre so imeli posest na Rašici, v Sr. in Sp. Gameljnah, velesovske dominikanke v Sr. in Sp. Gameljnah, ljubljanski bosonogi avguštinci v Tacnu, ljubljanski jezuitski kolegij v Zg. Gameljne, kjer je imel nekaj posesti tudi cistercijanski samostan Kostanjevica na Krki. Knezoškofijsko gospostvo je imelo posest v Šmartnu, stolni kapitelj pa tako v Šmartnu, kot v Tacnu.

POLPRETEKLOST

 Šolstvo

Šolstvo, ki je z opismenjevanjem in izobraževanjem predstavljalo temelj kulturnega udejstvovanja, je v Šmartnu z nedeljsko šolo zaživelo po 1808. Šolo je vodil župnik Jožef Zupana v Mihčevi hiši, to je na mestu, kjer je danes na pol porušena nekdanja gostilna pri Jožetu. Leta 1814 je imel šolski okoliš (današnje ozemlje ČS Šmarna gora brez Rašice) okoli sedemdeset šoloobveznih otrok. Nedeljska šola je po 1816 postala obvezna za vse otroke od 12. do vključno 15. leta in za oba spola. Novembra 1858 se je župnik Mihael Kogovšek dogovoril z lastnikom hiše v Pušavi (zdaj Ul. Jožeta Štruklja 3), da odda za namene šole prostore nekdanje homeopatske ordinacije Favsta Gradiška.

Šolsko poslopje trivialne šole v Šmartnu je bilo sezidano 1865 skoraj na istem mestu, kjer je prej stala stara mežnarija, v kateri je potekala prva nedeljska šola. Prvi učitelj je bil Lovrenc Arko iz Sodražice, ki je prišel na šolo 5. maja 1866 (zdaj je v spomin na ta dogodek to dan ČS Šmarna gora) in v ponedeljek, 7. maja 1866, začel s poukom. Učna snov je bila omejena na verouk, branje, pisanje in računstvo, šolska obveznost pa je trajala šest let. Od 1869 je Arku sledil Leopold Suhadolnik in od 1887 Fran Črnagoj, velik strokovnjak za sadjarstvo, vrtnarstvo in čebelarstvo. Potres 1895 je močno poškodoval šolsko poslopje in v njem ni bilo več mogoče poučevat. Učitelj je odšel in pouk je bil za dve leti prekinjen. Enorazrednico so zasilno popravili od maja 1897 je učil Viktor Jaklič, sicer učitelj na šentviški štirirazrednici, avgusta 1897 pa je prišel novi učitelj Fran Rojina.

Sredi aprila 1898 so začeli graditi novo šolsko poslopje, ki je bilo oktobra 1898 zgrajeno. Takrat je na šolo prišla tudi prva učiteljica Kristina Šuler. Leta 1899 je bil učitelja Rojino zamenjal nadučitelj Fran Lavtižar. Tu je poučeval do februarja 1911, potem pa je za eno leto vodstvo šole prevzela učiteljica Marija Fajdiga. Od marca 1912 do avgusta 1912 je vodil šolo Maks Bajc, potem pa mu je sledil Andrej Vilfan, ki je tu dočakal začetek prve svetovne vojne. Leta 1917 je Vilfan odšel na Rakovnik. Izpraznjeno mesto stalne učiteljice in začasno šolsko vodstvo je bilo z začetkom šolskega leta 1918/19 podeljeno Marti Reich.

Prva šolska upraviteljica v času Kraljevine Jugoslavije je bila Marta Reich, ki se je oktobra 1919 poročila z odvetnikom dr. Bogdanom Žužkom in februarja 1920 opustila učiteljski poklic. Sledil ji je Josip Gole. V njegovem času se je aprila 1921 šola razširila v štirirazrednico in s šolskim letom 1921/22 so začeli tudi s poučevanjem srbohrvaščine. 1922 je dolgoletno službo šolskega upravitelja nastopil Josip Macarol. To službo je opravljal do konca 1946, z medvojno prekinitvijo. V času Macarola je šola dobila elektriko (1926), postala najprej petrazredna (1933/34) in od šolskega leta 1937/38 šestrazredna višja narodna šola. Leta 1938 je bila šolska stavba tudi povečana.

Med drugo vojno je bila ukinjena slovenska in uvedena nemška šola, ki je začela s poukom februarja 1942. Do novembra 1943 je šolo vodil Josef Binder in za njim krajši čas Franz Herbst. Nemška šola je 1943 prenehala z delovanjem, v stavbo pa se je naselila žandarmerija. Po koncu druge svetovne vojne se je s šolskim letom 1945/46 začel štirirazredni pouk, ki so mu naslednje šolsko leto pridružili dvorazredno višjo osnovno šolo ter jo s šolskim letom 1947/48 spremenili v sedemletno osnovno šolo. S šolskim letom 1950/51 deluje tu štirirazredna osnovna šola in štirirazredna nižja gimnazija, od šolskega leta 1958/59 kot osemletna in od 2003/4 kot devetletna osnovna šola. V tem času se je šolsko poslopje večkrat tudi povečalo.

Obrt

V preteklosti je bila zelo razširjena lončarska obrt, predvsem v Šmartnu, kjer so se s to dejavnostjo ukvarjali pri Kramarju, Kotniku in Tomažovcu. Še posebno znamenita je bila lončarska rodbina Fujan, ki je to obrt zanesla tudi v Sp. Gameljne. Že v 18. stoletju so bile znamenite šmarske peči »stavljene na stolp in z zlatom obrobljene« postavljene v škofijski dvorani v Ljubljani in v gradu Goričane.

V Tacnu je bilo znano sodarstvo, ki ga je tja sredi tridesetih let 18. stoletja zanesel kajžar Štefan Medved iz Smlednika. V osemdesetih letih 19. stoletja so njegovi potomci izdelovali sode že na petih tacenskih domačijah. Ko se je obrt še razširila, so sodarski mojstri 14. marca 1909 ustanovili Sodarsko zadrugo Tacen, ki je združevala vseh šest takrat delujočih mojstrov. Tacenski sodarji so bili poznani daleč naokoli, žal pa je v osemdesetih letih preteklega stoletja ta znamenita tacenska obrt ugasnila in prešla v pozabo.

Zelo donosna dejavnost je bilo mlinarstvo; en mlinski kamen je lahko odtehtal cel grunt. Na Gameljščici so bili v preteklosti številni mlini in žage. Leta 1896 je delovalo kar 12 vodnih naprav. Dva mlina sta bila takrat še v Tacnu, pri Mačku in pri Guzju v Sigah.

 

Industrija

Najdaljšo tradicijo v četrtni skupnosti ima lesna industrija. Že 1869 je Alojzij Kanc iz Šentvida kupil star Markonov mlin v Zg. Gameljnah, ga preuredil v mizarsko delavnico in pozneje razširil v tovarno Stadler, kjer so izdelovali predvsem stole. Leta 1940 so člani Sodarske zadruge Tacen postavili skupno delavnico v Tacnu (ob današnji ulici Pot sodarjev) ter nakupili stroje, da bi lahko ugodili številnejšim naročnikom. Leta 1959 se je Sodarska zadruga preoblikovala v podjetje Sodarstvo Tacen in delovala v različnih organizacijskih oblikah do 1989, nazadnje pod okriljem Slovina. Leta 1919 je začel Ivan Seunig v Guzjevem mlinu v Tacnu (današnja Kajakaška cesta) izdelovati lesene čevljarske žeblje.

Kovinska industrija na tem območju izhaja pravzaprav iz lesne, saj je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja Seunig v bližini svoje delavnice lesenih žebljev zgradil novo tovarno, kjer je poleg lesenih izdeloval še kovinske žeblje, vložke za čevlje in podobno. Ustanovil je podjetje imenovano Seta (Seunig Tacen). Po drugi vojni se je nacionalizirana Seta združila z ljubljansko Tovarno kovinske galanterije, a sta se 1957 obrata ločila in nastala je Tovarna kovinskega okovja Tacen, bolj znana s kratico KOT. Tovarna je delovala do 1996, ko je šla v stečaj.

V četrtni skupnosti je bila nekdaj močna tudi tekstilna industrija. Po prvi vojni, leta 1919, je družba Stora s Trate pri Šentvidu v tovarni Stadler v Zg. Gameljnah uredila prostore za izdelavo zaves, prtov, brisač, vezalk in pozneje tudi nogavic. Dobro desetletje pozneje, leta 1930, pa je v Tacnu začela delovati nemško-slovenska delniška družba ČIT – tovarna za izdelovanje čipk, ki sta se ji 1948 priključila še dva obrata v Litiji. ČIT je 1952 preselil proizvodnjo v prostore med drugo vojno požgane tovarne Stora v Zg. Gameljnah in se preimenoval v Tovarno pletenin Rašica.

V prejšnjem stoletju je imela v Tacnu svoje mesto tudi kemična industrija, saj je pred prvo vojno tam delovala kemična tovarna Keber, v začetku dvajsetih let pa tudi tovarna kemičnih izdelkov Ides. Že prej, leta 1908, je bila v Sr. Gameljnah ustanovljena opekarna, ki je bila med letoma 1918 in 1934 v lasti Oražmov in pozneje Česnjev, ki so bili tudi lastniki elektrarne na Brodu, ki je dobavljala električno energijo vsem industrijskim obratom na tem področju.

 

Prostovoljno gasilstvo

V četrtni skupnosti ima najdaljši staž PGD Tacen, ki je bilo ustanovljeno 17. aprila 1898 s prvim načelnikom Ivanom Malenškom, ki ga je 1901 nasledil Fran Lavtižar. Društvo se je namreč 1. junija 1901 združilo v novoustanovljeno PGD občine Šmartno pod Šmarno goro z načelnikom učiteljem Franom Lavtižarjem, ki je bilo razdeljeno v tri oddelke: Šmartno-Tacen, Gameljne in Pirniče. Zadnja dva sta se 5. decembra 1901 osamosvojila. Prvi načelnik PGD Gameljne je bil omenjeni Fran Lavtižar, ki ga je 1911 nasledil Franc Juvan. Še pred prvo vojno, 12. maja 1912 je bilo ustanovljeno tudi PGD Rašica. Njegov prvi načelnik je bil Andrej Aleš.

 

Kulturno-prosvetna dejavnost

V Šmartnu je bilo v začetku leta 1908 ustanovljeno Katoliško slovensko izobraževalno društvo, v okviru katerega je bil še istega leta ustanovljen tudi telovadni odsek Orel. Svoje prostore si je društvo pridobilo konec leta 1909 v starem šolskem poslopju, kjer je 26. decembra 1910 uprizorilo tudi prvo gledališko predstavo. Društvo je pod imenom Prosvetno društvo Šmartno delovalo do začetka druge svetoven vojne. Na pobudo naprednih tacenskih fantov je 5. oktobra 1913 potekala v gostilni pri Žibertu na Brodu dobrodelna zabavna prireditev Vinska trgatev. Prireditev je bila do šestdesetih let prejšnjega stoletja tradicionalna in so jo prirejala različna društva. Po prvi vojni so se začeli v Tacnu zbirati pevci, ki so se 1920 uradno registrirali kot Pevsko društvo Zarja – Tacen. Leta 1927 je bilo ustanovljeno tudi Slovensko tamburaško društvo Sava Tacen. V Gameljnah je bilo 1932 ustanovljeno Društvo kmetskih fantov in deklet Gameljne, konec leta 1935 Pevsko in dramatično društvo Zora v Srednjih Gameljnah ter 1937 še Prosvetno društvo v Gameljnah. V letu 1938 je bilo v Tacnu ustanovljeno Pevsko društvo Šmarna gora, 1939 pa tudi Delavsko kulturno društvo Vzajemnost v Tacnu pod Šmarno goro. Po drugi vojni je 1948 začel delovati Prosvetni odsek PGD Tacen, ki se je 1961 organiziral kot samostojno Prosvetno društvo Tacen (zdajšnji KUD Tacen).

 

Društva

Na območju četrtne skupnosti so bila v preteklosti, poleg že omenjenih gasilskih in kulturnih, ustanovljena še številna druga društva. Naštejmo najprej nekatera društva in organizacije, ki danes ne delujejo več: Kmetijska podružnica Gameljne (leto ustanovitve 1906), Kmetijska podružnica Tacen (1906), Podružnica Šmartno pod Šmartnem pod Šmarno goro društva Slovenska straža v Ljubljani (1910), Kmetijsko delavska zveza v Šmartnem pod Šmarno goro (1921), Podružnica delavske telovadne in kulturne zveze Svobode za Slovenijo za občino Šmartno pod Šmarno goro (1924), Podružnica sadjarskega in vrtnarskega društva za Slovenijo v Šmartnem pod Šmarno goro (1924), Sokol (1931), Rejec malih živali Tacen (1935), Podružnica sadjarskega in vrtnarskega društva v Tacnu (1935), Zveza bojevnikov (1935), Krajevna kmečka zveza v Šmartnem pod Šmarno goro (1936), Esperantski klub v Tacnu (1938) in Fantovski odsek v Šmartnem pod Šmarno goro (1939)

Od danes še delujočih društev velja najprej omeniti najstarejše, 26. decembra 1919 v Tacnu ustanovljeno Podružnico Slovenskega čebelarskega društva, katere prvi predsednik je bil takratni župan Alojzij Tršan. Po vojni se je podružnica preimenovala najprej v Čebelarsko družino Tacen in od 1980 v Čebelarsko društvo Tacen, ki še vedno uspešno deluje.

Ostala, v četrtni skupnosti delujoče društva so predstavljena na spletni povezavi https://www.smarna-gora.si/drustva/.

 

Za potrebe ČS Šmarna gora pripravil dr. Jurij Šilc (junij 2019)